»Očitno je tako, da bi na tak večer rad bil vsepovsod, kjer nisem. Tukaj sem in hodim skozi noč kot nekaj, kar ne spada tja.«

»Turobno je – najturobnejša stvar, kar jih je. Razgaljena si. Vsi se trudijo, da se ne bi počutila tako, ampak žal je taka resničnost.«

»Smešno je, da nas je to zapeljalo v čisto drugo smer, kar smo tako ali tako že v izhodišču hoteli – tretje dejanje Frasierja. To bo popolnoma novo življenje zanj.«

»Ne maram poslušati ničesar, kar sem ustvaril. Vse je bilo posledica bolečine, tako da bi bilo kot vrnitev v prometno nesrečo ali kaj podobnega. Rad pobegnem od končane stvari in se lotim naslednje. Nisem tak, ki bi bil ponosen na kar koli, kar sem ustvaril. Zame je vse ustvarjanje kot bruhanje – povnanjena notranjost.«

»Nekaj takega čutim tudi sam, kar pomeni, da je v dvoje treba najti prijeten in s soncem obsijan kotiček.«

»To so že tako težki časi za nas, lastnike restavracij, zadnje, kar sem potreboval, je bila blokada računov.«

»Nisem si predstavljal, da me bo pot tako zapeljala. Najprej v Amsterdam, kar so bile moje velike sanje.«

»Sem bil kar razočaran, jezen, pa malo me je bilo sram, da so ljudje tako obravnavani na podlagi barve kože.«

»Vsak tak dogodek se me dotakne. Dolga leta sem delal na infekcijski kliniki, kjer smrti otrok niso bile nekaj, s čimer se redno srečuješ pri svojem delu.«